Razvoj in propad slovenskega ribištva na Tržaškem
Domnevamo lahko, da so Slovenci začeli ribariti takoj po priselitvi na obalo Jadranskega morja, torej približno v 8. stoletju, s pripomočki ki so jih do tedaj poznali - med najbolj prepoznavnimi pričevalci tega časa je gotovo čupa, primitiven deblak, ki se je ohranil v rabi vse do druge svetovne vojne. Razvoj na našem delu Jadrana je oviralo pomanjkanje pristanov. Zato so manjša plovila in čupe ostali v rabi zelo dolgo, saj večjih plovil ribiči niso imeli kje hraniti. Po gradnji pristanov konec 19. stoletja se je začel nagel vzpon, zaradi katerega je marsikateri kmet postal ribič z lastno ladjo in je za pomoč najemal še druge.
Število ladij je naglo rastlo, saj je bilo v letu 1911 v Križu, na Kontovelu in v Barkovljah registriranih 240 registrskih ton večjega ladjevja. Medtem ko so v času fevdalizma bili lastniki morja fevdalci, je bil leta 1835 izdan uradni odlok, da se dodeli izkoriščanje obalnega pasu izključno tam živečim prebivalcem. Slovenci so s tem postali de iure et de facto lastniki dela Jadranskega morja.
Po prvi svetovni vojni, ko je Italija zasedla slovensko obalo, se je začela udejanjati dolgoročna strategija iredentistov, da bi postopoma uničili slovensko ribištvo. Že takoj se je začela s priseljevanjem ribičev iz Neaplja v Trst. Obenem se je v naših vodah stopnjevalo nekaznovano ropanje Čožotov. Razmere so se poslabšale z ustanovitvijo fašističnih sindikatov v slovenskih vaseh. Ribič, ki ni bil včlanjen vanje, ni smel ribariti. Ukinili so ribiško zadrugo, ki je bila steber slovenskega ribištva. Ukinili so nekatera lovišča tunov. Poleg tega je ministrstvo za kmetijstvo, ki je skrbelo tudi za ribištvo, pošiljalo v Tržaški zaliv cele flote motornih ladij za lov z vlečnimi mrežami, ki so opustošile morje do obale, kar je bilo prej prepovedano.
Leta 1954, ko je cona A Svobodnega tržaškega ozemlja prišla pod upravo Italije, je na podlagi prejšnjih načrtov, izdelanih s sodelovanjem iredentističnih in ezulskih organizacij, italijanska vlada dodelila za tiste čase ogromen znesek pet milijard lir za "presaditev kmetov in ribičev" iz Istre na Tržaško. Z denarjem, ki ga je upravljala zloglasna finančna družba Ente per le tre Venezie, ustanovljena še za časa fašizma za odvzemanje slovenske zemlje in stavb, so ob slovenskih vaseh zgradili enajst italijanskih istrskih naselij.
V devinsko-nabrežinski občini, v kateri je bil župan Slovenec in ni hotel podpisati nasilnega odvzema jusarske zemlje na obali, je bil odstavljen in so za podpis odvzema poslali komisarja iz Rima. Tam so zgradili novo ribiško naselje za Istrane, imenovano Villaggio del Pescatore, poleg tega pa vso potrebno infrastrukturo, kot so pomoli, skladišča, zamrzovalne naprave in hladilniki, floto velikih ribiških ladij pa so opremili z radiolokatorji, radarji in sonarji.
Zaradi vseh naštetih razlogov slovenski ribiči niso mogli konkurirati novim prišlekom in so bili tako postopoma prisiljeni opustiti to svojo zgodovinsko obrt in si poiskati druge načine za preživetje.
